Kaj je vsebina Pogodbe o ustavi za Evropo

Pogodba o ustavi za Evropo je izredno pomemben dokument, saj želi približati Evropsko unijo njenim državljanom, vzpostaviti preglednejši odnos med njimi in Unijo, prenoviti njene ustanove ter jih narediti učinkovitejše pri sprejemanju dokumentov in političnih odločitev. Omogoča, da se bo osredotočila predvsem na vprašanja, pomembna za njene državljane, in predvideva vzpostavitev Unije kot prostor svobode, varnosti, blaginje in pravice za vse. Pogodba o ustavi za Evropo med drugim poenostavlja in nadomešča sedanje pogodbe, priznava Evropsko unijo za pravno osebo, poenostavlja njeno ukrepanje, odpravlja njeno stebrno delitev, natančneje razmejuje pristojnosti med Unijo in državami članicami, poudarja vlogo nacionalnih parlamentov v evropski arhitekturi in daje pravni status Listini o temeljnih pravicah Evropske unije.

Sprejetje in ratifikacija Pogodbe o ustavi za Evropo – trenutno stanje

Priprava Pogodbe o ustavi za Evropo je bila napovedana v izjavi o prihodnosti Unije, ki je bila dodana Pogodbi iz Nice in je predvidevala poglobljeno in širšo razpravo z vsemi zainteresiranimi stranmi. V tem okviru je Konvencija o prihodnosti Evropske unije 20. junija 2003 Evropskemu svetu v Solunu predložila Osnutek pogodbe o ustavi za Evropo, ki so ga države članice sprejele na zasedanju Evropskega sveta 18. junija 2004, podpisali pa voditelji držav članic 29. oktobra 2004 v Rimu.

V naslednjih dveh letih naj bi države članice ratificirale to pogodbo v skladu z nacionalnimi pravili. Ustava začne namreč za Evropo veljati šele po ratifikaciji vseh držav članic Evropske unije. Države članice jo lahko ratificirajo z razpisom referenduma ali s postopkom v  parlamentu. Litva jo je kot prva država članica 11. novembra 2004 uspešno ratificirala v parlamentu, 12. januarja 2005 pa je resolucijo o evropski ustavni pogodbi s prepričljivo večino sprejel tudi Evropski parlament. Slovenija je Pogodbo o ustavi za Evropo ratificirala na slavnostni seji Državnega zbora RS 1. februarja 2005.

Če bi bila ratifikacija v vseh državah članicah uspešna, bi Pogodba o ustavi za Evropo lahko začela veljati že 1. novembra 2006. Glasovanji proti ratifikaciji na Nizozemskem in v Franciji pa sta upočasnili ratifikacijo in začeli razpravo o prihodnosti Pogodbe o ustavi za Evropo. Zaradi dveh zavrnitev ratifikacije je Evropski svet 16. in 17. junija 2005 sklenil, da »prvotno predvideni datum za oceno stanja ratifikacij, tj. 1. november 2006, ni več izvedljiv, ker države, ki pogodbe niso ratificirale, ne bodo mogle predložiti jasnega odgovora pred polovico leta 2007«. Evropski svet se je zato odločil za obdobje razmisleka, ugotovitve katerega je nato Evropski svet preučil pod avstrijskim predsedstvom v prvi polovici leta 2006.

Za ustavno pogodbo so bili ob koncu obdobja razmisleka na Evropskem svetu junija 2006 sprejeti le postopkovni sklepi. Skladno z njimi je nemško predsedstvo dobilo mandat, da predstavi poročilo, ki ga bo pregledal Evropski svet, temeljilo pa bo na obsežnih posvetovanjih z državami članicami. Ugotovitve tega pregleda bodo podlaga za nadaljnje odločitve o tem, kako nadaljevati reformo, pri čemer je Evropski svet sklenil, da je treba potrebne ukrepe v zvezi s tem sprejeti najpozneje v drugi polovici leta 2008, torej med predsedovanjem Francije. Vse preostale predsedujoče države do leta 2008 so odgovorne za zagotovitev tega postopka. Hkrati je Svet potrdil t. i. twin-track approach, torej izboljšanje delovanja Unije na podlagi sedanjih pogodb ob hkratni razpravi o prihodnosti Pogodbe o ustavi za Evropo.
 
Glede na sklepe Evropskega sveta junija 2006 je torej Evropa v obdobju dejavnega razmisleka ter posvetovanja. Jasno je, da bo ustavna pogodba ena od prednostnih nalog med slovenskim predsedovanjem, kakšna bo dejanska vloga Slovenije, pa bo jasno ob koncu nemškega predsedovanja junija 2007. Trenutne razmere glede ratifikacij pa so: 18 držav članic je pogodbo ratificiralo (Slovenija, Madžarska, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Malta, Ciper, Avstrija, Španija, Italija, Grčija, Luksemburg, Nemčija, Belgija, Finska, Bolgarija in Romunija), dve državi sta jo zavrnili z referendumom (Francija in Nizozemska), sedem držav pa je ratifikacijo odložilo (Velika Britanija, Irska, Češka, Poljska, Danska, Švedska in Portugalska).

Kontakt:

mag. Larisa Korošec

t: 01 478 2464

f: 01 478 2496

e: larisa.korosec(at)gov.si